Mnenje o vladnih načrtih glede informacijske družbe

FORUM ZA DIGITALNO DRUŽBO
Pobuda za odprt in vključujoč dialog o razvoju digitalne družbe v Sloveniji

V Ljubljani, dne 23. 6. 2016

Mnenje o vladnih načrtih glede informacijske družbe in predlagani noveli Zakona o državni upravi ZDU-1J, EPA 1152-VII 

O Strategiji Digitalna Slovenija 2020

Podpisniki pobude za odprt in vključujoč dialog o razvoju digitalne družbe v Sloveniji izražamo globoko zaskrbljenost nad odsotnostjo odprtega in vključujočega dialoga o vprašanjih razvoja informacijske družbe v Sloveniji med politiko na eni strani in strokovno javnostjo, civilno družbo in podjetji na drugi.

Strategija Digitalna Slovenija 2020 (Strategija DSI 2020), ki jo je vlada sprejela na seji dne 10. 3. 2016, ne daje jasnih odgovorov na ključne izzive trajnostnega razvoja informacijske družbe. Dokument sicer izpostavlja zaostajanje Slovenije na področju informacijske družbe, a zaostajanje obravnava pavšalno, ne da bi kritično analiziral njegove vzroke. Strokovno vprašljiva in premalo osredotočena analiza SWOT ni primerna osnova za določanje ciljev in ukrepov.

Vizija informacijske družbe v Strategiji DSI 2020 je določena ozko (okvir 1). V ospredje postavlja vzpostavitev referenčnega tehnološkega okolja za uvajanje inovativnih pristopov pri uporabi digitalnih tehnologij, čemur pritrjuje opisani proces priprave strategije, zlasti proces določitve prioritetnih področij in ciljev. To ni vizija trajnostnega razvoja informacijske družbe. S takšno vizijo informacijska družba ponovno ne bo prepoznana kot ključna priložnost za razvoj Slovenije.


Okvir 1: Vizija in cilji DSI 2020

Vizija DSI 2020:

Vizija Slovenije je, da s pospešenim razvojem digitalne družbe izkoristi razvojne priložnosti IKT in interneta, da postane napredna digitalna družba in referenčno okolje za uvajanje inovativnih pristopov pri uporabi digitalnih tehnologij.

Cilji za uresničenje razvojne vizije so:

  • dvig splošnega zavedanja o pomenu IKT in interneta za razvoj družbe,
  • vzdržno, sistematično in osredotočeno vlaganje v razvoj digitalne družbe,
  • splošna digitalizacija po načelu privzeto digitalno (angl. digital by default),
  • konkurenčno digitalno podjetništvo in digitalizirana industrija za digitalno rast,
  • intenzivna in inovativna uporaba IKT in interneta v vseh segmentih družbe,
  • visokohitrostni dostop do odprtega interneta za vse,
  • vključujoča digitalna družba,
  • varen kibernetski prostor,
  • zaupanje v kibernetski prostor in varovanje človekovih pravic,
  • Slovenija – referenčno okolje za uvajanje inovativnih pristopov pri uporabi digitalnih tehnologij.

Vir: Vlada RS: Strategija DSI 2020, marec 2016.


Vizija bi morala biti širša in ambicioznejša. V ospredje bi morala postaviti:

  • višjo raven kakovosti življenja prebivalcev Slovenije,
  • krepitev nacionalne identitete in kulture,
  • ohranjanje slovenskega jezika in kulturne dediščine,
  • večjo zaposljivost in zaposlenost,
  • dvig konkurenčnosti in spodbujanje inovativnosti gospodarstva,
  • večjo odprtost, preglednost in učinkovitost ter storitveno usmerjenost javne uprave
  • ohranjanje okolja in ekologijo.

Cilji za uresničevanje razvojne vizije niso ovrednoteni. Biti bi morali specifični, merljivi, dosegljivi, ustrezni in časovno opredeljeni. Za večino ciljev Strategije DSI 2020 ta merila niso izpolnjena. V nadaljevanju strategija določa prednostna področja, kjer za vsako področje določi vrsto strateških ciljev, za katere veljajo enake ugotovitve. Tudi preslikava ciljev v aktivnosti ni ustrezna, njihove uspešnosti in učinkovitosti pa ob odsotnosti specifičnih, merljivih, dosegljivih, ustreznih in časovno opredeljenih ciljev tudi ni in ne bo mogoče ustrezno preverjati.

Pri določanju prednostnih področij, kot je razvidno iz dokumenta, je vlada sledila izključno interesom industrije, s katero se je »široko« posvetovala. Vlada na področju informatizacije tudi sicer sledi predvsem interesom ožjega dela industrije, ki zastopa interese globalnih ponudnikov. To se odraža tudi v politiki ministrstva za javno upravo, ki je usmerjeno zlasti v prenovo in centralizacijo državne informatike, torej investicije. Pri tem zanemarja tehnološko nevtralnost ter opiranje na razvojne in inovativne potenciale domačega sektorja IKT. Postavljajo se vprašanja: so bila posvetovanja dovolj široka, odprta in pregledna, na osnovi kakšnih meril je vlada sledila interesom industrije oziroma na osnovi kakšnih meril je izbrala prednostna področja. Dokument namreč ne omenja objektivnih in preverljivih meril za določitev prioritet.

Takšen pristop zbuja skrb, še zlasti zato, ker so bili iz posvetovanja in določanja strateških prioritet izvzeti ostali deležniki. Iz posvetovanj je bil izključen znaten del industrije, skoraj v celoti pa je bila izključena civilna družba. Naravnost absurdno je, da se vlada ni posvetovala niti s telesi, ki jim v strategiji namenja posvetovalno vlogo.

Pri razvojnih načelih se je vlada osredotočila na šest načel:

  • internet kot strateško razvojno priložnost digitalne družbe,
  • iskanje sinergij,
  • urejanje avtorskih pravic v digitalnem okolju,
  • zaupanje v kibernetski prostor,
  • interoperabilnost in standardi,
  • uporabo slovenskega jezika in ohranjanje kulturne dediščine.

Seznam teh nepovezanih pojmov (na prvi pogled skoraj slučajno izbranih) je vse prej, kot neko vodilo uspešne dolgoročne strategije.

Načela morajo biti kratka in nedvoumna, praviloma enopovedna. Postati morajo vodilo pri odločanju in delovanju vsem akterjem razvoja informacijske družbe. Načela v Strategiji DSI 2020 niso takšna. Napisana so široko in premalo jasno, da bi lahko bila vodilo razvoja informacijske družbe. Takšna načela pa ne morejo služiti kot usmeritve snovalcem politik in odločevalcem.

Poleg tega Strategija DSI 2020 nekaterih bistvenih načel sploh ne omenja. Tako denimo manjka načelo, da je razvoj informacijske družbe v Sloveniji strateška odločitev in temeljna razvojna politika za dvig konkurenčnosti gospodarstva, izboljšanje učinkovitosti javne uprave ter dvig ravni kakovosti življenja prebivalcev.

Med načeli strategija omenja tudi iskanje sinergij, a se osredotoča na konkretne mehanizme sodelovanja, namesto na osnovno načelo, po katerem se bo informacijska družba razvijala v sodelovanju med vsemi deležniki in sektorji, vključno s civilno družbo in uporabniki. To sodelovanje ne more biti vezano na centralno vodene pobude, kot je na primer predlagana digitalna koalicija za delovna mesta, katere ustanovitev predvideva strategija. Sodelovanje med deležniki mora biti načelo, ki je prisotno na vseh ravneh in ves čas. To je smisel načela.

Žal je iz dokumenta razvidno, da vlada pri snovanju strategije temu načelu ni sledila. Pri snovanju strategije je dialog vodila z ozkim krogom podjetij, medtem ko domačih razvojnih podjetij, civilne družbe in uporabnikov v snovanje strategije ni (dovolj) vključila.

Prednostna področja delovanja tako sledijo zgolj interesom ozkega dela industrije (kar odraža tudi vizija Strategije DSI 2020), namesto da bi sledila celostni in vključujoči viziji trajnostnega razvoja informacijske družbe, ki bi bila v interesu vseh prebivalcev in vseh sektorjev, torej tudi civilne družbe.

Strateški cilji sledijo prednostnim področjem, ki so po meri ozkega dela industrije. To pa ni strategija trajnostnega razvoja informacijske družbe, ki je v interesu vseh državljanov in sektorjev. Strategija tudi sicer metodološko ni ustrezna, saj ne naslavlja premišljeno vseh dejavnikov, ki so strokovno prepoznani kot ključni dejavniki razvoja informacijske družbe.

Cilji so premalo osredotočeni in konkretni. Povezava med vizijo, cilji, ukrepi in kazalniki je povsem nejasna. Kazalniki so nedomišljeni in večinoma »nestrateški« (čeprav naj bi bili namenjeni spremljanju doseganja strateških ciljev).

Strategija DSI 2020 za doseganje ciljev navaja celo vrsto ukrepov, ki niso strukturirani in njihove prioritete niso jasno določene. Postavlja se vprašanje, kako ukrepi sploh prispevajo k doseganju ciljev?

Kljub svoji nejasnosti Strategija DSI 2020 navaja številne projekte za uresničevanje strategije in določa finančne vire zanje. Tako se zdi, da je strategija pravzaprav namenjena predvsem črpanju proračunskih oz. evropskih sredstev. Pravo merilo uspešnosti bo tako uspešnost črpanja in trošenja teh sredstev, ne pa razvoj informacijske družbe.

Strategija premalo poudarja področja, ki so jih kot nacionalne prioritete poudarjale nevladne organizacije in posvetovalna telesa (vključujoča informacijska družba, e-vključenost, e-dostopnost za ranljive skupine, odprti standardi, …). Podrobnejši pregled pokaže, da strategija za vključujočo digitalno družbo do leta 2020 namenja le 17,4 milijona evrov, medtem ko je za infrastrukturo predvidenih 74,2 milijona evrov. To Področje vključujoče informacijske družbe je marginalizirano. Projekte so enostransko določila ministrstva, ne da bi se posvetovala s civilno družbo, tako kot so se denimo z industrijo pri drugih projektih.

Slovenija je strategijo razvoja informacijske družbe nazadnje sprejela pred desetletjem. Sedanja Strategija DSI 2020 pa je zavzela prostor in predstavlja oviro za ambicioznejše razvojne politike na področju informacijske družbe.

Razvoj informacijske družbe kot temeljna razvojna usmeritev

Podpisniki menimo, da bi razvoj informacijske družbe moral postati temeljna razvojna politika Slovenije za:

  • dvig konkurenčnosti in spodbujanje inovativnosti gospodarstva,
  • izboljšanje učinkovitosti javne uprave,
  • krepitev nacionalne identitete in kulture,
  • ohranjanje slovenskega jezika in kulturne dediščine,
  • ohranjanje naravnega okolja,
  • večjo zaposljivost in zaposlenost,
  • dvig ravni kakovosti življenja prebivalcev.

Določiti bi morali načela razvoja informacijske družbe, ki bi bila deležna čim širšega družbenega konsenza. Javni sektor bi si moral prizadevati za uresničevanje načel razvoja informacijske družbe. To pa najprej pomeni, da mora pripravo politik, strategij in ukrepov za razvoj informacijske družbe voditi v odprtem dialogu med vsemi deležniki. Politične odločitve morajo biti premišljene in uravnotežene.

Tako Strategija DSI 2020 kot politika izvršenih dejstev ob predlaganih spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi (ZDU-1J) kažejo na to, da načela, ki bi morala biti temelj razvoja informacijske družbe, niso spoštovana. Strokovna razprava o reorganizaciji področja informacijske družbe ni bila opravljena niti v vladi niti z relevantnimi deležniki, na katere bodo spremembe vplivale. Povsem podcenjeni so tudi učinki sprememb, ki so v predlogu novele zakona predstavljene kot nepomembne spremembe. V resnici pa ministrstvo za javno upravo napoveduje velike spremembe, ki bodo lahko imela izrazito negativno učinke na entitete, ki so bile doslej gonilna sila razvoja slovenske informacijske družbe.

Kako zagotoviti uspešno in učinkovito koordinacijo razvoja informacijske družbe?

Podpisniki poudarjamo, da je ključni problem slovenske informacijske družbe odsotnost politične podpore temu področju na najvišji politični ravni. Zato rešitev za sedanji zastoj ni prenos direktorata, ampak koordinacija politik, strategij in ukrepov na področju informacijske družbe na ravni vlade in vseh deležnikov. Prenos direktorata na ministrstvo za javno upravo ne bi prinesel nobenih sprememb v tej smeri. Ministrstvo za javno upravo namreč tudi zgolj na področju javne uprave ne deluje po načelih dobrih praks in koordinacije projektov e-uprave na najvišji ravni, to je na ravni ministrov. Prav tako ne uveljavlja osnovnega načela sodelovanja med deležniki, niti v okviru javne uprave, niti širše.

Zato predlagamo, da se v kabinetu predsednika vlade določi državnega sekretarja (ali morda celo ministra brez listnice), ki bi prevzel strokovno in politično odgovornost za področje informacijske družbe.

Državni sekretar, ki bi bil v kabinetu predsednika vlada — ne glede na siceršnjo umeščenost direktorata —, bi lahko koordiniral delo prek vseh ministrstev na področju informacijske družbe ter bil katalizator dialoga med vsemi deležniki in porok uravnoteženih in premišljenih odločitev.

Umestitev direktorata za informacijsko družbo

Direktorat za informacijsko družbo lahko ostane na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Zgodovinsko gledano je bilo to področje eno ključnih za uspešen dosedanji razvoj informacijske družbe v Sloveniji. Znanje in veščine tudi sicer predstavljajo enega ključnih stebrov razvoja informacijske družbe. Kakršnakoli drugačna umestitev zahteva premislek in utemeljitev, ki je ne želimo prejudicirati, čeprav je več možnosti.

Boljše upravljanje države in infrastruktura sta naslednji pomembni področji. Pri tem izpostavljamo, da je boljše upravljanje države širši pojem od e-uprave, s katero bi se moralo predvsem ukvarjati ministrstvo za javno upravo.

Selitev direktorata za informacijsko družbo na ministrstvo za javno upravo v sedanjih okoliščinah nikakor ni primerna. Ministrstvo se namreč operativno ukvarja z informatizacijo javne uprave, ne pa s politiko informacijske družbe. Tega ne počne niti za področje javne uprave. Združevanje ozko usmerjenega operativnega delovanja in široke politike v enem ministrstvu je sporno in mu nasprotujemo. Poleg tega je je ministrstvo z dosedanjimi aktivnostmi in javno komunikacijo glede novele zakona o državni upravi pokazalo, da informacijsko družbo razume skrajno ozko in da ne zna voditi odprtega in vključujočega dialoga o razvoju informacijske družbe v Sloveniji.

Še večji problem predstavlja trajno nasprotje interesov, do katerega bi prišlo v primeru prenosa direktorata za informacijsko družbo na ministrstvo za javno upravo. Kot največji kupec informacijskih in komunikacijskih tehnologij in storitev v državi bi bil pristojni minister naravno ujet v nasprotje interesov. V svoji izvedbeni vlogi se tesno povezuje z največjimi akterji na področju elektronskih komunikacij, država je tudi sama velik operater lastnega omrežja in hkrati največji kupec elektronskih komunikacijskih storitev v državi. Minister pa bi bil hkrati pristojen še za zakonodajo s področja elektronskih komunikacij in pod njegov vpliv bi prišel »neodvisni« regulator elektronskih komunikacij.

Neumestno in nepotrebno poseganje v Arnes

Glede Arnesa menimo, da mora ostati v pristojnosti ministrstva za visoko šolstvo. Dejavnosti, ki jih Arnes po mnenju ministrstva za javno upravo izvaja na področju informacijske družbe — upravljanje internetnega vozlišča SIX, domenskega strežnika in SI-CERT —, niso zadosten razlog, da bi ministrstvo za javno upravo dajalo soglasje k Arnesovemu programu dela in finančnemu načrtu.

Upravljanje internetnega vozlišča je dogovor med ponudniki dostopa do interneta, ki so se dogovorili, da upravljanje vozlišča prevzame Arnes.

Upravljanje domenskega strežnika bi po načelih in zgledih mednarodnih organizacij iz Arnesa kvečjemu lahko prenesli v upravljanje skupnosti — bodisi registrarjem bodisi večdeležniški organizaciji.

SI-CERT, takšen kot je, pa lahko prevzame naloge za področje visokega šolstva. Ministrstvo za javno upravo lahko vzpostavi vladni CERT, ne da bi kakorkoli posegalo v Arnes.

Ostale aktivnosti, ki jih ministrstvo za javno upravo načrtuje glede Arnesa (npr. upravljanje razvojnega državnega oblaka), so stvar dogovora in pogodbenega razmerja. Zaradi tega ni treba spreminjati zakonodaje.