Ljubljana, 21. novembra — Forum za digitalno družbo z veliko zaskrbljenostjo spremlja nastajanje nove medijske strategije, ki jo pripravlja Ministrstvo za kulturo. V splošnem iz dokumenta veje duh nerazumevanja vpliva novih tehnologij na ustvarjanje in konzumiranje vsebin ter želja države, da bi nadzirala vsebine na internetu ter poučevala ljudi o njihovi uporabi.
Strategija temelji na nerazumevanju vpliva novih tehnologij na nastajanje in konzumiranje medijskih vsebin.
Strategija na načelni ravni nove oblike komuniciranja vsebin poskuša ukalupiti v medijske institucionalne oblike, ki so nastale v časih časopisov in radija. To je zaradi narave stvari mogoče zgolj z veliko mero državne avtoritete. Strategija spregleda dejstvo, da medij kot jasno definiran koncept izginja in da tega ne morejo preprečiti nove in nove definicije, ne glede na to, kako meglene so.
Ljudje ostajajo v dvojni vlogi ustvarjalcev in uporabnikov vsebin, razvijajo se novi načini komuniciranja med njimi in kot vrednota ostaja svoboda misli ter izražanja. Dokument se kar naprej sklicuje na krizo medijev, pozablja pa, da še nikoli v zgodovini človeštva nismo ustvarili in konzumirali toliko vsebin kot danes. Gre torej samo za krizo nekega preživelega komunikacijskega modela, ki smo mu rekli mediji. Bojimo se, da ga nobena pravila, prosvetljevanje ljudi ali novi davki ne morejo dolgo obdržati v obliki, kot smo jo poznali doslej.
Popolnoma nesprejemljive so ideje, kako bi zbrali finančna sredstva za nadzorovano hiranje — in natanko za to gre — starih medijev. Najostreje kritiziramo idejo o obdavčitvi spletnih priključkov. Ne le da kaj takega sploh ne obstaja, vezano na priključek bi bilo mogoče obdavčiti kvečjemu storitve dostopa do interneta. Pri tem pa je bistveno, da so storitve dostopa do interneta že obdavčene in to celo po višji stopnji davka na dodano vrednost. Časopisi so obdavčeni po nižji stopnji, na RTV prispevek pa se davek na dodano vrednost sploh ne obračunava. Šlo bi torej za dodatno nepravično kaznovanje uporabnikov interneta, kar bi samo še povečalo ceno dostopa do interneta. Če pripravljavci Strategije menijo, da si internet zasluži davek na razvado, kot ga imamo na alkohol in tobak, pa naj to jasno povedo.
Prav tako nesmiselne so zahteve, da naj bi na poseben način obravnavali oglase, ki jih na spletu prikazujeta npr. Google in Facebook ali ki jih prikazujejo kabelski operaterji med tujimi programi. Država bi si rada odrezala kos njihovih dobičkov. Najprej je treba povedati, da so kabelski operaterji že obdavčeni kot vsako drugo podjetje. In dalje, če ima oglas učinek in slovenskega državljana oglas prepriča v nakup, le-ta slovenski državi plača davek na dodano vrednost, morda tudi carino. Stroški oglaševanja so všteti v ceno izdelkov, ceno izdelka plača slovenski državljan in država mu na to ceno zaračuna davek. Država bi morala biti zato zainteresirana, da je oglaševanje učinkovito. Z dodatno regulacijo tega področja k temu ne bo prispevala.
Ob vsej pestrosti ponudbe slovenskih vsebin na spletu je neracionalno, da Strategija predvideva, da se iz obveznega RTV prispevka financira spletni portal RTV Slovenija. Kakovostnih in pluralnih portalov je dovolj in nobene potrebe ni še po enem takem, ki ga financirajo uporabniki električne energije.
Brez pravega razumevanja, ne za ljudi ne za tehnologijo, so poglavja o dostopu do vsebin za ranljive skupine. Pri najbolj ranljivih, kot so slepi ali gluhi, Strategija povsem spregleda možnosti spodbujanja tehnološkega razvoja za rešitev njihovega dostopa do vsebin. Ob siceršnji odsotnosti ciljev dostopnosti, h katerim stremi, pa Strategija v ospredje postavlja prevajalce za znakovni jezik ter me drugim spregleda razvoj tehnologij za razpoznavanje glasu in avtomatsko transkripcijo slovenske govorjene besede v podnapise. Pri definiciji ranljivih skupin je ozka in izpušča naraščajočo starejšo populacijo.
Zaradi teh in številnih drugih vprašanj, ki se jih tukaj sploh nismo dotaknili, predlagamo, da se — v kolikor ministrstvo Strategije ne namerava umakniti — javna razprava podaljša.