Demokratični primanjkljaj pri sprejemanju Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti​

Po našem mnenju predlog Zakona ne izpolnjujejo določb 143. člena Poslovnika državnega zbora za obravnavo po nujnem postopku. Z obravnavo po rednem zakonodajnem postopku ne bi nastale težko popravljive posledice za delovanje države, bi pa poslanci v tem postopku imeli možnost, da odpravijo pomanjkljivosti predlaganega Zakona in zmanjšajo dolgoročne negativne posledice, ki bi nastale zaradi sedaj ne dovolj premišljenih ukrepov.

Po dveh letih pandemije, ko je Slovenija šla skozi najdaljše obdobje izobraževanja na daljavo med vsemi evropskimi državami in ko se je znatno okrepila uporaba storitev e-uprave, ni mogoče pristati na argumentacijo, da se mora zadevni Zakon sprejeti po nujnem postopku, da bi se preprečile težko popravljive posledice za delovanje države.

Po dolgotrajnem zaprtju šol v prvem in drugem valu covida-19 je Vlada Republike Slovenije spremenila politiko in ohranila šole odprte, ne glede na potek širjenja okužb s covidom-19. Proces izobraževanja v živo je nujno potreben, saj izobraževanje na daljavo škodljivo deluje na fizično in duševno zdravje otrok in mladostnikov, kot tudi na njihovo izobraževalno kondicijo ter razvoj socialnih veščin, zaprtje šol pa v širšem smislu predstavlja tudi ekonomsko škodo za družbo.

Nekritično poveličevanje digitalizacije je izraz tehnološkega determinizma in je družbeno škodljivo, saj služi za legitimizacijo in naturalizacijo ekonomskih imperativov, kot sta internetni kapitalizem in kapitalizem nadzora. Nekritična digitalizacija družbe ne more biti odgovor na pandemijo, še zlasti ne v izobraževanju. Celo v državah, ki so v evropskem vrhu po razvitosti digitalne infrastrukture in digitalnih kompetenc, kot je Nizozemska, se je pokazalo, da je bilo že ob kratkotrajnem izobraževanju na daljavo usvojeno znanje zaznavno manjše.

Dolgotrajno izvajanje izobraževanja na daljavo posega v pravico vseh otrok in mladostnikov do izobraževanja, polnega razvoja njihove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti. Negativne posledice, ki jih ima dolgotrajno izobraževanje na daljavo na otroke in mladostnike, potrjujejo številne raziskave, manjše pa je tudi usvojeno znanje. Poleg tega niti dostop do digitalnih tehnologij in kompetenc ne zagotavlja enakovredne uspešnosti učnega procesa pri izobraževanju na daljavo.

Čeprav lahko pričakujemo, da bomo odslej živeli z virusom SARS-CoV-2, si niti v najbolj pesimističnih scenarijih ne smemo privoščiti dolgotrajnega popolnega zaprtja izobraževanja, kakor tudi ne zaprtja javnih služb in upravnih storitev.

Zavzemamo se za odgovorno digitalizacijo družbe in za suvereno politiko države na tem področju, kar velja tudi za politiko krepitve digitalnih kompetenc prebivalstva. V naših pripombah na predlog Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti smo opozorili na resne pomanjkljivosti, katere je predlagatelj Zakona upošteval le v manjšem delu. Predlog Zakona je bil pripravljen brez nujno potrebne predhodne celovite analize stanja in v nasprotju z načeli potrebnosti pravnega urejanja ter odgovornosti. 

Hitenje s pripravo Zakona je bilo utemeljeno z argumentom, da Slovenija razvojno zaostaja in da je treba hitro ukrepati, čeprav ta predpostavka ni bila nikjer strokovno utemeljena. Slovenija je na prenovljenem indeksu Digitalnega gospodarstva in družbe že vrsto let zapored uvrščena nad povprečje EU. Zaradi hitenja ni bila opravljena predhodna celovita analiza stanja, ki bi morala biti podlaga za pripravo zakona. Raziskava javnega mnenja, ki je bila opravljena ob zaključku javnega posvetovanja, ki sicer ni bila predstavljena širši javnosti, ne more biti, že zaradi svoje vsebine, in tudi sicer ni bila podlaga za pripravo predloga Zakona. Odsotnost poglobljene analize se kaže v neustrezno naslovljenih ključnih vidikih v predlogu Zakona, kot je razčlemba ciljnih skupin prebivalstva, ki so jim ukrepi namenjeni, ne dovolj domišljeni so tudi sami ukrepi. Z neustrezno opredelitvijo ciljnih skupin obstaja visoko tveganje za neracionalno porabo javnih sredstev. Zaradi hitenja predlog Zakona ni dovolj kakovosten, s tem pa obstaja tveganje, da Slovenija ne bo dosegla zastavljenih ciljev na področju digitalnih kompetenc in da bo neučinkovito porabila že tako tesno odmerjena evropska sredstva, namenjena digitalizaciji družbe.

Pri pripravi predloga Zakona je bilo sicer omogočeno sodelovanje javnosti v okviru obveznega javnega posvetovanja, vendar je potekalo v naglici, ob minimalnem upoštevanju Resolucije o normativni dejavnosti. Nekatere pripombe s strani različnih deležnikov so bile upoštevane, vendar ne v bistvenih elementih, predvsem pa upoštevanje ali neupoštevanje vseh pripomb, podanih s strani deležnikov, ni bilo nikjer v celoti obrazloženo.

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK) opozarja na spornost hitenja pri pripravi zakonov. Glede na to, da se Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti predstavlja kot sistemski zakon na tem področju, gre torej za pomemben zakon, bi moral biti še posebej skrbno pripravljen, javna razprava bi morala dovolj dolga, da bi omogočila sodelovanje zainteresiranih deležnikov in zakon bi moral biti deležen ocene korupcijskih tveganj. KPK je zaradi korupcijskih tveganj pri hitenju s pripravo zakonov podal priporočilo, da se sprejemanje predlogov zakonov po nujnem postopku omeji le na restriktivno uporabljene poslovniške razloge za tak postopek, vsakokratne razloge za sprejetje zakona po nujnem postopku naj se posebej utemelji, pri čemer naj se utemeljitev razlogov za sprejetje zakona po nujnem postopku nanaša na vsebino vseh določb posameznega zakona oz. na vsebino celotnega zakona in ne le na nekatere določbe. 

Pri pripravi predloga Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti je bila minimalno upoštevana Resolucija o normativni dejavnosti, z omejenimi možnostmi za sodelovanje javnosti in vseh zainteresiranih deležnikov. Pripombe strokovne javnosti in nevladnih organizacij, podane v javnem posvetovanju, v pomembnih delih niso bile upoštevane. Obravnava zakona po nujnem postopku dodatno zmanjšuje legitimnost tega zakona in povečuje njegov demokratični deficit.

Razvoj digitalnih kompetenc je preveč pomemben, da bi ga urejali z nedomišljenimi ukrepi in zakoni. Zato se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je v nujnem zakonodajnem postopku sploh mogoče z amandmaji odpraviti resne pomanjkljivosti v zakonodajnem predlogu, ki bi sicer imele dolgoročne negativne posledice za razvoj družbe in gospodarstva.

Preberite celotno mnenje (v pdf).