Odziv na organizacijske spremembe na MJU

Forum za digitalno družbo se je seznanil z organizacijskimi spremembami na področju informacijske družbe in državne informatike na Ministrstvu za javno upravo (MJU). Z organizacijskimi vidiki vodenja digitalne politike države se v Forumu ukvarjamo že od leta 2016. Do njih smo se podrobneje opredelili tudi v lanskem mnenju Digitalna Slovenija, kjer smo se zavzeli za ločitev oblikovanja politik in zakonodaje od operativnega izvajanja informatizacije javne uprave.

Na podlagi pogovorov v širšem krogu deležnikov ugotavljamo, da obstajajo v pogledih na vodenje politike digitalne družbe in na organiziranost področja v državni upravi bistvene razlike med deležniki in aktualno politiko, zato smo se odločili, da nanje ponovno opozorimo. Z našimi pogledi smo seznanili tudi pristojnega ministra g. Rudija Medveda in njegove sodelavce.

Naše slutnje izpred treh let so se uresničile. Takrat smo opozarjali na sporni prenos Direktorata za informacijsko družbo (DID) na MJU in na možnost, da se bo prenos zaključil z združitvijo Direktorata za informatiko (DI) in DID ter z enotnim vodenjem obeh področij, za kar so si že takrat prizadevale nekatere interesne skupine.

Pred poletjem so do nas po več kanalih izven MJU ponovno prišle informacije o združevanju direktoratov. Glede na ogorčene odzive nevladnih organizacij pred tremi leti je odločitev za združitev presenetljiva. Poleg tega smo v naših dopisih, naslovljenih na predsednika vlade in ministra, predlagali ustreznejše rešitve in jih strokovno zagovarjali, tudi na podlagi izkušenj iz drugih držav.

Opozarjali smo na podrejenost informatike v javni upravi zunanjim interesnim skupinam. Resda so bile izvršene organizacijske in kadrovske spremembe, a vpliv interesnih skupin na politiko države na področju informacijske družbe in informatizacije javne uprave se je z njimi žal le okrepil.

V naših dokumentih in dopisih smo opozarjali na vgrajeno nasprotje interesov v MJU. Na to so nas dodatno opozorili sogovorniki med zbiranjem informacij, gradiva in v razgovorih, ki so bili podlaga za izdelavo mnenja Digitalna Slovenija:

»Pristojno ministrstvo je s centralizacijo državne informatike postalo največji kupec informacijske opreme in storitev v državi ter največji kupec elektronskih komunikacijskih storitev. Ob tem je tudi operater lastnega komunikacijskega omrežja in v svoji izvedbeni vlogi tesno sodeluje z največjimi akterji na področju elektronskih komunikacij. Hkrati je pristojno še za zakonodajo s področja elektronskih komunikacij in pod njegovo okrilje sodi »neodvisni« regulator elektronskih komunikacij.«

Po našem mnenju, ki ima širšo podporo, gre za nezdružljivost strateškega načrtovanja in zakonodajne funkcije z operativnim delovanjem. Pred skoraj dvema desetletjema, ko je bilo vzpostavljeno Ministrstvo za informacijsko družbo, je bil Center vlade za informatiko (CVI) premišljeno izločen iz pristojnosti ministrstva, da ne bi prihajalo do nasprotja interesov in prevlade pogledov informatikov iz javne uprave (in povezanih interesnih skupin) na širšo politiko informacijske družbe, ki presega okvire javne uprave. Kasneje je bil zaradi političnih interesov CVI ukinjen. Njegove pristojnosti je deloma prevzelo Ministrstvo za javno upravo, ki je leta 2016 najprej prevzelo oblikovanje digitalnih politik in letos področje dokončno podredilo interesom informatizacije javne uprave (in povezanih interesnih skupin).

Nezdružljivost obeh področij izhaja tudi iz organizacijske stroke. Funkcij, povezanih z učinkovitostjo in operativnim izvajanjem, ni dobro povezovati s funkcijami, ki so povezane z (dolgoročno) uspešnostjo. Povsem nesprejemljivo pa je združevanje oblikovanja politik, njihovega izvajanja in nadzora v skupni organizaciji.

Razumemo nezadovoljstvo zaradi neučinkovitosti in slabega vodenja DID. Ob tem pa opozarjamo, da sedanja umestitev direktorata ni rešitev — niti organizacijsko niti kadrovsko. Podpiramo ustanovitev nove Uprave za kibernetsko varnost. Nenazadnje smo se v mnenju Digitalna Slovenija že julija 2018 zavzeli za krepitev nacionalnega sistema kibernetske varnosti. Ob tem pa opozarjamo, da ustanovitev nove uprave ne bi smela iti na škodo strateško prav tako pomembnega področja, kar se je s prenosom kadrov nedvomno zgodilo. Ravno prenos kadrov na novo upravo kaže, da je bil DID vsaj deloma deležen neupravičenih kritik.

DI je največji naročnik elektronskih komunikacijskih storitev, ki jih kupuje od operaterjev, ki jim bo odslej hkrati določal zakonske podlage za njihovo regulacijo. Zaposleni v DI oz. Upravi za kibernetsko varnost sedijo tudi v Svetu Agencije za komunikacijska omrežja in storitve. V zvezi s tem smo izpostavili korupcijska tveganja in lažje vplivanje lobijev preko združenega direktorata, katerim sta bila oba direktorata že doslej zelo izpostavljena. Našim pomislekom je leta 2016 pritrdil predsednik Komisije za preprečevanje korupcije.

Opozarjali smo, da vlada preveliko pozornost posveča popularnim tehnologijam, kot so blokovne verige, kripto valute in danes umetna inteligenca, v odnosu do katerih se kaže kot politično in tehnološko naivna. Način, na katerega vlada podpira tovrstne pobude, je namenjen predvsem krepitvi vpliva interesnih skupin in njihovemu lažjemu dostopu do javnih sredstev. Namesto strateško vodenega razvoja, državna politika podlega modnim tehnološkim trendom in njihovim »gurujem«.

Še enkrat izpostavljamo, da je organizacija področja digitalne družbe v slovenski državni upravi unikatna in takšne ureditve v državah, po katerih se želi zgledovati Slovenija, ne poznajo. Ne brez razloga.

Veseli nas, da so tudi nekatere politične stranke prepoznale pomembnost digitalne družbe. Redno smo jih seznanjali z mnenji, zato ni presenetljivo, da je precej predlogov povzetih po naših dokumentih, vključno z medresorsko koordinacijo področja (urad pri predsedniku vlade, ministrstvo). Žal pa predlogi političnih strank, na katere se bomo še odzvali, zgrešijo že v izhodiščih. V ospredje namesto koristi državljanov in družbe naivno postavljajo uporabo in razvoj tehnologije in jo poveličujejo, ne da bi razumeli vse, tudi negativne vidike novih tehnologij. Prav tako ne razumejo nujnosti ločitve strateške in operativne ravni področja informacijske družbe v državni upravi.

Na koncu se sprašujemo, zakaj se nevladne organizacije niso odzvale na organizacijske spremembe na MJU? Če pogledam, kaj je tokrat drugače kot pred tremi leti, je zagotovo njihovo financiranje. Pred tremi leti so se borile za financiranje, ki se je letos končno udejanilo. To pa bi lahko pomenilo, da državna finančna podpora nevladnim organizacijam dejansko vpliva tudi na njihovo neodvisnost.