Ljubljana, 29. marca – Forum za digitalno družbo je v ciklusu pogovorov o digitalni družbi konec februarja obravnaval javni interes in konkurenco na področju televizije v Sloveniji. V pogovoru so sodelovali Mojca Čeligoj, direktorica družbe za medijske raziskave AGB Nielsen, dr. Dušan Caf, koordinator Foruma za digitalno družbo in direktor Inštituta Digitas, Boštjan Okorn, vodja primerjalnega testiranja pri Zvezi potrošnikov Slovenije, in Matjaž Ropret, urednik portala Tehnozvezdje. Pogovor je povezoval dr. Žiga Turk. Povzetek pogovora je v nadaljevanju. 

Na podlagi pogovora in dodatne raziskave Forum podaja ugotovitve o stanju na trgu ter priporočila za vlado in regulatorja – Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) ter Javno agencijo za varstvo konkurence (AVK).

Poudarki

Ugotovitve foruma

1. Drage storitve in omejena izbira za potrošnike

2. Nekonkurenčen trg in dogovori v škodo potrošnikov

3. Neučinkovito varovanje javnega interesa

Priporočila foruma

Forum za digitalno družbo se zavzema za:

Povzetek pogovora

Televizija ostaja osrednji medij

Televizija v Sloveniji ostaja osrednji medij. Kriza, s katero se soočajo tiskani mediji, se je ni dotaknila. Prej nasprotno. Skupni čas gledanosti ostaja visok. Z digitalizacijo in internetom so se za televizijo odprle nove možnosti. Prek televizijskih sprejemnikov lahko ponudniki gledalcem poleg programskih vsebin ponujajo tudi spletne vsebine in storitve. Poleg tega ogled vsebin omogočajo še prek drugih naprav, kot so računalniki (osebni ali prenosni), tablice, telefoni ali igralne konzole.

Slovenski televizijski trg se uvršča med najrazvitejše, z visokim deležem naročnikov IP televizije ter visoko stopnjo digitalizacije omrežij kabelske televizije. Kar štiri petine gospodinjstev ima sodobne digitalne TV sprejemnike. V veliki meri zaradi visokega deleža naročnikov IP televizije, digitalizacije kabelskih omrežij in prehoda iz analogne na digitalno prizemno televizijo. Ob tem je delež televizorjev, ki omogočajo sprejem hibridne televizije z novejšimi različicami standarda, relativno majhen.

Še zmeraj prevladuje tradicionalno gledanje televizije v živo (ti. linearna televizija). A med gledalci se vse bolj uveljavlja storitev časovnega zamika, ki omogoča, kasnejši ogled programskih vsebin, brez oglasov in na različnih napravah. Po uporabi storitve časovnega zamika se Slovenija uvršča med najrazvitejše države. Zelo popularne so tudi filmske knjižnice in spletne storitve, ki omogočajo gledanje televizije in filmov prek interneta, bodisi prek povezanih televizorjev, računalnikov ali mobilnih naprav.

Stanje na trgu ni rožnato

Stanje na slovenskem televizijskem trgu ni rožnato. Poleg programov RTV Slovenija, ki se financirajo v glavnem iz obveznega prispevka, ter programov posebnega pomena – s statusom lokalnega, regionalnega in študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa –, ki se deloma financirajo iz državnega proračun, je prisotnih kopica komercialnih programov.

V registru televizijskih programov, ki ga vodi AKOS, je bilo februarja 2017 vpisanih 90 televizijskih programov, od tega šest programov RTV Slovenija in osem programov posebnega pomena, med njimi pet lokalnih in trije regionalni. Kljub velikemu številu komercialnih televizijskih programov, jih je v sistemu prizemne televizije zgolj sedem. Drugi so prisotni le v upravljanih omrežjih kabelske, IP in satelitske televizije, med njimi tudi najpopularnejši programi iz skupine Pro Plus. Kmalu naj bi se iz prizemne televizije umaknil še Planet TV.

Umik najpopularnejših programov iz prizemne televizije ni v javnem interesu. Še zlasti ne zato, ker imajo tudi močan informativni program. A razlogi za umik so v neustrezni medijski zakonodaji in regulaciji ter v razmerah na trgu. Medijska zakonodaja in regulacija ne spodbujata komercialnih izdajateljev k oddajanju v sistemu prizemne televizije in jim hkrati ne omogočata, da bi dodatne prihodke lahko pridobili iz prihodkov na podlagi komercialnih dogovorov za retransmisijo svojih programov v upravljanih omrežjih kabelske, IP in satelitske televizije. Pri tem manjkajo osnovna pravila, s katerimi bi potrošnike zaščitili pred škodljivimi dogovori, npr. omejitev števila plačljivih programov posameznega izdajatelja, ki smejo biti vključeni v osnovno shemo (praviloma le eden).

Večina izdajateljev komercialnih programov je odvisnih od oglasnih prihodkov, a imajo zaradi razmer na trgu težave s pokrivanjem stroškov. Največji delež oglasnih prihodkov ima medijska družba Pro Plus, v letu 2016 kar 75 odstotkov. Znaten delež ima še RTV Slovenija, medtem ko si morajo ostali izdajatelji razdeliti preostanek oglasnih prihodkov. V zadnjih letih se soočajo še z domnevno nelojalnim oglaševanjem v programih tujih izdajateljev v omrežjih kabelske, IP in satelitske televizije ter z novimi oglaševalskimi kanali, ki jih prinašajo nove tehnologije.

Medijska zakonodaja je nedomišljena in pisana po meri vplivnih interesnih skupin. Danes je že scela zastarela ter neprilagojena razmeram na trgu in hitrim tehnološkim spremembam. A pri preučevanju trga in snovanju politik se zatakne pri podatkih o trgu. Niti AKOS niti raziskovalne hiše javno ne objavljajo podrobnih podatkov o trgu. Dobra praksa v drugih državah so portali vodilnih raziskovalnih hiš in regulatorjev, na katerih javno objavljajo podrobne četrtletne podatke.

Prizemno oddajanje je v javnem interesu

Prizemna televizija je za državo pomembna tako z vidika zagotavljanja pluralnosti in obveščenosti za vse prebivalce, kot z vidika obveščanja prebivalstva v primeru naravnih in drugih nesreč. Danes televizijo prek strešnih ali sobnih anten gleda okoli 100 tisoč gospodinjstev oz. 250 tisoč prebivalcev. Z umikom močnih informativnih programov iz prizemne televizije se zmanjšuje pluralnost in raznolikost kakovostnih programskih vsebin ter možnost za celovito in nepristransko obveščenost prebivalcev.

Radijski spekter, namenjen prizemni televiziji, se je v zadnjih letih občutno skrčil. Najprej s prvo digitalno dividendo, s katero je bil radijski spekter v frekvenčnem pasu 790-862 MHz (TV kanali 61 – 69) dodeljen za mobilne širokopasovne komunikacijske storitve. To je bilo opravljeno v sklopu prehoda iz analogne na digitalno prizemno televizijo, ki je zaradi učinkovitejše uporabe frekvenc omogočil, da se je del radijskega spektra lahko sprostil. Sledila bo druga digitalna dividenda, s katero bo radijski spekter v frekvenčnem pasu 694-790 MHz (TV kanali 49 – 60) prav tako dodeljen za mobilne širokopasovne komunikacijske storitve.

Danes je za namen digitalne prizemne televizijske radiodifuzije rezerviran radijski spekter v frekvenčnem pasu 470-694 MHz. Nekdanji evropski komisar in generalni direktor Svetovne trgovinske organizacije Pascal Lamy je v poročilu za Evropsko komisijo leta 2014 predlagal, da države članice Evropske unije ta del spektra ohranijo za televizijsko radiodifuzijo vsaj do leta 2030. Temu je pritrdila tudi Skupina za politiko radijskega spektra pri Evropski komisiji. Po mnenju svetovne radijske konference WRC-15 Evropska unija tega dela spektra ne bi smela dodeliti za namen mobilnih komunikacij. Presoja nadaljnje usode radijskega spektra bo opravljena predvidoma v letu 2025.

Drag in počasen internet

Cene storitev elektronskih komunikacij so v Sloveniji že sedaj zelo visoke. Operaterji jih kljub temu še višajo. Izdajatelji programov in imetniki programskih pravic po vrsti uspevajo pri operaterjih uveljavljati višje cene nadomestil za retransmisijo programov. Vsi operaterji pa višje stroške prenašajo na potrošnike.

Ob umiku komercialnih programov medijske družbe Pro Plus iz prizemnega omrežja so operaterji kabelske, IP in satelitske televizije pristali na nadomestilo v višini tri do pet evrov za distribucijo vseh Pro Plusovih programov in povezane storitve. Podoben scenarij se obeta ob umiku Planeta TV, ki pričakuje dober evro in pol nadomestila. Že pred tem je podvojitev cen športnih programov napovedala družba United Media (cena 2,7 evra). Prav napoved te podražitve je povečala apetite slovenskih izdajateljev in sprožila plaz podražitev.

Potrošniki ob višanju cen nimajo izbire. Le-to bi imeli, če bi bile cene dostopa do interneta bistveno nižje ali vsaj primerljive s povprečjem v EU. Pa temu ni tako, saj so za hitrejši samostojni internetni dostop ne le visoke, ampak celo večkrat višje od povprečja EU. Samostojni internet je za povrh še počasen, potrošniki se za višje hitrosti ne odločajo, zanje pa postaja vse bolj kritičen tudi razkorak med hitrostjo v smeri k uporabniku in hitrostjo v nasprotni smeri.

Zaradi dragega samostojnega internetnega dostopa so potrošniki prisiljeni sklepati naročniška razmerja za pakete, ki vključujejo televizijo. Razmere na trgu so posledica odsotnosti konkurence in neučinkovite regulacije na fiksnem trgu, ali celo odsotnosti regulacije določenih ključnih trgov. Odsotnost regulacije se kaže tudi v primeru prizemne televizije, kjer je AKOS doslej onemogočal razvoj plačljive prizemne televizije, in sicer tako dolgo, da je za izdajatelje programov in ponudnike storitev postala nezanimiva.

Potrošniki nimajo izbire

Skoraj vsi operaterji že v začetnih oz. osnovnih paketih ponujajo prek sto televizijskih programov. Potrošniki pa povprečno gledajo manj kot deset programov. Nekatere programe operaterji v sheme vključujejo brezplačno, zopet druge proti plačilu nadomestila za retransmisijo.

Potrošniki nimajo možnosti, da bi v upravljanih omrežjih kabelske, IP in satelitske televizije za ugodnejšo ceno izbrali programsko shemo z zgolj brezplačnimi programi, oblikovali programske pakete po meri ali plačali zgolj za programe, ki jih gledajo. Tehnologija tovrstno prilagodljivost omogoča, a je operaterji ne želijo omogočiti.

Z vključitvijo dragih programov v začetne oz. osnovne programske sheme so potrošniki prisiljeni nase prevzemati višje stroške operaterjev. Pri tem nimajo ugodnejše alternative ali celo sploh nimajo druge izbire. Nemočni so tudi v primeru vsakoletnih dražitev nadomestil za retransmisijo.

Menjava operaterja, ki jo zakon predvideva, je v praksi bistveno otežena ali celo nemogoča. Otežujejo jo raznovrstne tehnične in ekonomske ovire. Največja ovira so ugodnosti, ki jih operaterji potrošnikom ponujajo v zameno za časovno vezavo, ki znaša običajno dve leti.

Ob vezavi so potrošniki deležni različnih ugodnosti v obliki nižje mesečne naročnine (praviloma za prve mesece) in subvencionirane opreme. Ob prekinitvi vezave mora potrošnik v skladu z veljavno zakonodajo opremo, če jo želi obdržati, odplačati ali plačati uporabnino.

Izbrane izjave udeležencev

Mojca Čeligoj: »Slovenski televizijski trg je zelo razvit. Večina gledalcev televizijo spremlja prek kabelske ali IP televizije. Po razširjenosti IP televizije in uporabe storitve časovnega zamika se Slovenija uvršča med najrazvitejše države.«

Dušan Caf: »Država bi si morala prizadevati za učinkovitejše uresničevanje javnega interesa na področju zagotavljanja pluralnosti medijev, raznolikih in kakovostnih programskih vsebin ter celovite in nepristranske obveščenosti za vse prebivalce. Danes okoli sto tisoč gospodinjstev, ki televizijo spremljajo prek sobne ali hišne antene ali pa si plačila dragih storitev ne morejo privoščiti, nima zagotovljenega dostopa do pluralnega in raznolikega medijskega prostora.

Boštjan Okorn: »Operaterji ponujajo drage osnovne sheme s prek sto televizijskimi programi, ki jih večina naročnikov sploh ne gleda. V osnovne pakete so vključeni tudi programi, ki jih operaterji dražje plačujejo, denimo športni, ne želijo pa ponuditi posebnega, manj obsežnega paketa, na osnovi katerega bi si naročniki lahko sami sestavili svojo programsko shemo. S programi, ki jih spremljajo in so zanje pripravljeni plačati.«

Matjaž Ropret: »Samostojni dostop do fiksnega interneta je v Sloveniji drag in počasen. Potrošniki so prisiljeni sklepati naročniška razmerja za sestavljene pakete, ki vključujejo še televizijo, telefonijo in včasih celo mobilno telefonijo. Na ta način so potrošniki zaklenjeni na operaterje in je zanje zakup ločenih storitev predrag.«