Slovenija mora okrepiti svojo digitalno suverenost

Evropska unija se vse bolj zaveda pomena strateške avtonomije. Ta ni v ospredju razprav le v zunanji in obrambni politiki, ampak vse bolj tudi na področju industrijske in tehnološke politike. V nasprotju z EU se slovenska politika z vprašanji tehnološke in posebej digitalne avtonomije ne ukvarja. Zaradi tega aktualni procesi digitalne preobrazbe Slovenije tako na državni kot na lokalni ravni (npr. za pametna mesta in skupnosti), financirani predvsem z evropskimi sredstvi, ne prispevajo k utrjevanju slovenske digitalne suverenosti.

Kritična odvisnost EU od tujih tehnologij

EU se je šele v zadnjih letih pričela zavedati negativnih posledic neoliberalnih politik, deregulacije trgov in svetovne trgovine ter globalizacije, ki jo je omogočil tehnološki razvoj. Žal prepozno. Pandemija covida-19 je razgalila tehnološko ranljivost Evrope in vse razsežnosti odvisnosti od tujih dobaviteljev digitalnih tehnologij.

Digitalna odvisnost EU je veliko večja, kot se pogosto domneva. Evropa na vseh področjih izgublja digitalno avtonomijo, zlasti v odnosu do ZDA, Kitajske in vodilnih azijskih držav. To se kaže v vse večji odvisnosti držav od tuje infrastrukture in platform, v odvisnosti od uvoza informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter v izraziti podrejenosti na področju intelektualne lastnine.EU si mora prizadevati, da postane gospodar svoje prihodnosti, saj bo sicer ogroženo njeno gospodarstvo, družba in demokracija. Prizadevanje za digitalno avtonomijo EU pa ne pomeni zavzemanja za popolno gospodarsko neodvisnost in samozadostnost. Takšno prizadevanje bi bilo utopično. To pa ne sme biti opravičilo za neukrepanje. Članice EU morajo spremeniti svoj dosedanji odnos do digitalnih tehnologij. Oblikovati morajo odločne strategije, politike in ukrepe, da bi okrepile tehnološko avtonomijo.

Digitalna avtonomija je pomembna za doseganje digitalne suverenosti. Prepogosto se zreducira zgolj na zmogljivosti shranjevanja, pridobivanja in obdelave podatkov ter evropski zakonodajni okvir, ki ga določajo Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov in evropska digitalna zakonodaja. Šele pred kratkim je EU med ukrepe za doseganje digitalne avtonomije uvrstila proizvodnjo čipov in vzpostavitev lastne mreže satelitov za hitri internet.

Slepo sledenje evropskim digitalnim politikam

Slovenija v svojih politikah doslej ni oblikovala ukrepov za zagotavljanje digitalne avtonomije, ki je pomembna za doseganje digitalne suverenosti. Med pandemijo covida-19 se je posvetila predvsem načrtu za okrevanje in odpornost, ki pa ni namenjen zagotavljanju slovenske digitalne suverenosti in širše strateške avtonomije.

Vprašanje strateške avtonomije in digitalne suverenosti ni naslovljeno niti v koalicijski pogodbi niti ni bilo izpostavljeno v predstavitvah ministrskih kandidatov na zaslišanjih v Državnem zboru. To vsekakor kaže na odsotnost zavedanja širših razsežnosti digitalnih politik za razvoj države.

Odsotnost strateške vizije digitalne preobrazbe države ne preseneča. Slovenija na deklarativni ravni sledi evropskim politikam in jih prenaša v lokalno okolje. A ne zmeraj najbolj uspešno, saj imajo oblikovalci slovenskih politik nemalokrat težave s poglobljenim razumevanjem poslanstva in ciljev evropskih politik. Poleg tega se politike in zakonodaja prepogosto podrejajo interesom lobijev, kar lahko spremljamo ne le na državni, ampak vse pogosteje tudi na lokalni ravni. 

Parcialni interesi pred slovensko digitalno suverenostjo

Slovenija je v zadnjih dveh desetletjih izgubljala digitalno suverenost in postala kritično odvisna od tujih tehnologij. Sogovorniki Foruma za digitalno družbo so v raziskavi leta 2018, ki je bila podlaga za pripravo mnenja »Digitalna Slovenija«, izpostavili problem močne podrejenosti vladne digitalne politike tujim interesom. Podobna opozorila so kasneje prihajala iz nevladnih organizacij.

Odsotnost strateškega premisleka o digitalni suverenosti se zrcali tudi na lokalni ravni. Priča smo podrejanju lokalnih skupnosti interesom tehnoloških podjetij in interesom operaterjev, ki v lokalnem okolju nastopajo kot ponudniki tehnologij in integratorji že izdelanih rešitev, ter zgrešenim strategijam, politikam in ukrepom razvoja pametnih mest, vasi in skupnosti, kjer vse skupaj poteka predvsem z vidika črpanja evropskih sredstev, ne pa z vidika razvoja pametnih mest po meri prebivalcev. Še sreča, da je zadnji razpis za pametna mesta in skupnosti padel v vodo, da lahko država opravi celovitejši razvojni premislek. Sprašujemo se, kdo bo potegnil ročno zavoro in zaustavil škodljive projekte na lokalni ravni?

Politika Slovenijo pogosto predstavlja kot majhno državo, primerno za testni poligon. Zato je nerazumljivo, da se pri vsaki pobudi, od projektov gradnje odprtih širokopasovnih omrežij do pametnih mest, vsakič po nepotrebnem zapravlja denar za brezštevilne študije, strategije, načrte in množico lokalnih rešitev. Mnogo bolj smotrno bi bilo, da Slovenija vzpostavi centralni sistem – skupno komunikacijsko infrastrukturo in odprto podatkovno upravljavsko platformo –, ki bo zasnovan na evropski digitalni identiteti in bo omogočal elektronsko participacijo (podajo predlogov, participatorni proračun, javna posvetovanja, referendume …) in druge funkcionalnosti, ki jih potrebuje pametna država, mesto ali skupnost.

Vse vladne ekipe v zadnjih dveh desetletjih so digitalizacijo postavljale visoko na lestvico prioritet, pojma digitalne družbe kot skupne prihodnosti vseh družbenih sistemov in digitalne suverenosti pa niso dobro razumele. Zato je bila digitalizacija večinoma prepuščena obrobnim političnim deležnikom in omrežjem, ki v tem prepoznavajo priložnost za svojo promocijo ter možnost usmerjanja temu namenjenih proračunskih sredstev. Pri tem si roke podajajo politični oportunisti, domača (in tuja) IT industrija ter akademska omrežja.

Kaj pričakujemo od nove vlade?

Slovenija kot digitalna družba mora v središče svojih politik postaviti ljudi, ne le deklarativno. Digitalne družbe prihodnosti ne bomo zgradili z digitalizacijo in digitalno preobrazbo gospodarstva ali z razvojem digitalnih storitev javne uprave, uvajanjem pouka računalništva v šolski sistem, podporo zagonskim podjetjem in posameznim kompetenčnim centrom. Vse to so lahko le ukrepi, ki morajo slediti strateškim usmeritvam in razumevanju razvoja digitalne družbe kot širokega in celovitega družbenega procesa. Zato od nove Vlade Republike Slovenije pričakujemo:

  • politiko, ki bo spodbujala krepitev digitalne suverenosti Slovenije in demokratično digitalno preobrazbe države, utemeljeno na spoštovanju človekovih pravic;
  • odprt in širok dialog o razvojnih usmeritvah Slovenije, politikah in zakonodaji, ki ne bo vključeval le »izbranih« deležnikov, običajno vabljenih k tovrstnim razpravam, ampak bo odprt za širšo javnost in praviloma potekal večkrožno;
  • pregledno delovanje vladnega resorja, pristojnega za digitalno preobrazbo, ki vključuje sprotno objavo vseh stikov uslužbencev ministrstva, povezanih s pripravo politik, razpisov in javnih naročil;
  • spodbujanje lokalnega razvoja, temelječega na odprtokodnih rešitvah in odprtih standardih, ter uveljavitev načela, da mora biti vsa programska oprema, razvita z javnimi sredstvi, odprta in brezplačno na voljo vsem pravnim subjektom javnega prava;
  • večjo vlogo države in aktivnejši pristop k skupnemu oblikovanju digitalnih storitev in rešitev za lokalne skupnosti, saj so le redke občine dovolj velike in razpolagajo z ustreznimi strokovnimi potenciali za razvoj ter uvajanje digitalnih rešitev, medtem ko je večina prepuščena na milost in nemilost različnim svetovalcem, posrednikom in komercialnim ponudnikom ter nestrokovnemu razvoju  pametnih mest in skupnosti.