Sprenevedanje okoli politik človekovih pravic in invalidskega varstva

Zaščita pravic ljudi, lobijev ali okorelih političnih konceptov?

Ob sprejemanju zakonodaje v zadnjih izdihljajih tega sklica državnega zbora pozivamo k bistveno odločnejšemu prevzemanju odgovornosti za preprečevanje izključevanja oz. diskriminacije oseb z invalidnostmi, ki so je deležni pri uresničevanju človekovih in drugih pravic in dolžnosti ter v povsem vsakdanjih situacijah, »v tistih majhnih krajih, blizu doma«. Posebej izpostavljamo predloga Zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij (ZDSMA) in Zakona o socialnem vključevanju invalidov. Rešitve v predlogih obeh zakonov odgovornosti za preprečevanja izključevanja ne prevzemajo v polni meri ali pa se z njimi država skuša na posameznih mestih nemara celo izogniti odgovornosti za izpolnitev zapovedanega (najvišjega) standarda prava človekovih pravic.

Politika gluha za domača in mednarodna opozorila o diskriminaciji

Do streznitve ni prišlo niti ob pravkar prejetem opozorilu Odbora Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostmi, ki je nadzorni mehanizem po Konvenciji ZN o pravicah oseb z invalidnostmi. Na področju nediskriminacije in človekovih pravic očitno vlada inercija, zaznamovana z obilico miselnih pridržkov, ki najverjetneje izhajajo iz banalnega udinjanja posebnim, najbrž zlasti ekonomskim interesom določenih skupin v družbi, ki jih odločevalci pač posebej dobro »razumejo«.

Izključenost ljudi, ki živijo z različnimi invalidnostmi, nikakor ni naravna posledica zdravstvenih, duševnih ali telesnih oviranosti. Je zlasti posledica kolektivne nezmožnosti ljudi, družbe in države, da vzamejo zares svojo dolžnost, da se sprejme in pošteno obravnava vsakogar kot osebo z enako vrednostjo in z enakim prirojenim dostojanstvom. Invalidnost zato veliko bolj kot o lastnostih tistih, ki se jih z njo označuje, govori o tem, kakšna (oz. kako izključevalna) je do njih družba oz. ljudje. Ta spoznanja najgloblje zaznamujejo sodoben, na človekovih pravicah utemeljen koncept razumevanja invalidnosti (angl. human rights approach to disability), ki zavrača zgolj medicinske in socialnovarstvene ali celo humanitarne pristope do obravnave oseb z invalidnostmi, saj ti niso skladni s pravom človekovih pravic, zlasti ne z razumevanjem človekovega dostojanstva in njegove enake vrednosti.

Kljub opozorilom o pomanjkljivosti predlaganih zakonov, vlada in državni zbor sledita utečeni praksi priprave in sprejemanja zakonodaje, ki ni skladna s pravom človekovih pravic, z mednarodnimi obveznostmi Slovenije in z že sprejeto zakonodajo o izenačevanju možnosti oseb z invalidnostmi. Pri pripravi predloga ZDSMA je vlada pravne argumente o neskladnosti predloga zavrnila z ekonomskimi. Zaradi domnevno prevelikih bremen za zavezance je sledila zgolj minimalni harmonizaciji, ob tem pa niti ni poskušala zakonsko določiti postopne širitve nabora zavezancev in njihovih obveznosti.

Nikakršne pozornosti pa vprašanju neskladnosti predloga zakona niso posvečali v državnem zboru. Še več, akterjev, ki so na neskladnosti opozarjali, niso povabili niti k podaji mnenja niti na nujno sejo matičnega delovnega telesa. So pa vabili nekatere akterje iz javnega sektorja, saj imajo očitno več teže prazni in pravno neupoštevni strahovi pred domnevno prevelikimi bremeni. Diskriminacije se s sklicevanjem na gole ekonomske argumente sploh ne da opravičiti niti v režimu prava EU, kaj šele v kontekstu obveznosti uporabiti vse razpoložljive vire (tako obstoječe in potencialne, notranje in zunanje), kar kakopak velja za državo kot celoto, nikakor ne le za posamezen organ, direktorat, sektor ipd.

Ob tem je treba izpostaviti, da so se nekatere invalidske organizacije sprijaznile s polovičarskim spoštovanjem človekovih pravic svojih članov in državni zbor celo pozvale k čim prejšnjemu sprejemu zakona, ne glede na številne v javnem posvetovanju neupoštevane pripombe. Očitno je prevladal pragmatizem, ki pa niti ni toliko presenetljiv, če vemo, da je eden redkih ciljev, ki so ga s svojimi pripombami dosegle invalidske organizacije, njihova vključitev v izvajanje zakona.

O spornosti predloga zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij

Predlog ZDSMA ne upošteva prava človekovih pravic, mednarodnih obveznosti države in zakonodaje o izenačevanju možnosti oseb z invalidnostmi. Namesto tega skuša slediti le najnižjemu skupnemu imenovalcu oz. soglasju držav članic EU o tem, kaj je najbolj nujno narediti. Ob tem pa sledi le goli črki, ne pa tudi duhu in namenu evropske direktive o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja.

Nesprejemljivo je, da se ob pripravi zakona ni upoštevalo standardov o dostopnosti in nediskriminaciji iz konvencije in celo že veljavne zakonodaje, tj. Zakona o izenačevanju možnosti invalidov ter Zakona o varstvu pred diskriminacijo, ki brez vsakega dvoma tako od vseh javnih, kot tudi od zasebnih ponudnikov digitalnih storitev že sedaj terjajo več kot omenjeni predlog ZDSMA. Pogoji za izjeme od polne dostopnosti morajo zadostiti strogemu testu sorazmernosti (slediti morajo nujnemu, neobhodno potrebnemu cilju, ki pretehta) tako v primeru presoje posredne diskriminacije kot upravičenosti odklonitve razumne prilagoditve.

Nerazumno in tudi sicer nerazumljivo in celo protiustavno je, da predlog zakona najstrožjih standardov ne upošteva, ampak uvaja norme, ki so z njimi v neskladju oz. medsebojnem nasprotju, hkrati pa na ta način v sistemu ustvarja veliko negotovost oz. nejasnost, ki jo je potrebno premoščati z zahtevnimi razlagami, saj vsebina zakona ustvarja videz, da naj bi imeli nekateri zavezanci kot so vrtci, osnovne šole ali javna RTV lahko večje odpustke.

Brez najmanjšega dvoma mora biti že sedaj brezpogojno zagotovljena dostopnost vsega šolskega izobraževalnega sistema ter dostopnost dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti, tudi javne RTV, v vsakem primeru pa morajo biti vselej in na vseh področjih zagotovljene razumne prilagoditve potrebam oseb z invalidnostmi. Tam in kolikor jih ni, gre za primere diskriminacije zaradi invalidnosti oz. različnih vrst oviranosti, zdravstvenih stanj, starosti in drugih osebnih okoliščin posamič, večplastno ali celo v presečnem smislu.

O spornosti predloga Zakona o socialnem vključevanju invalidov

Zakon o socialnem vključevanju invalidov je po drugi strani v prvi vrsti namenjen in ima učinke družbene »pomoči« osebam z invalidnostmi. To posebno, dodatno socialno varstvo je sicer res zapovedano z ustavo, a le ob splošnem spoštovanju vseh ostalih človekovih pravic. Nikakor pa ne more biti v sistemu namesto ali brez tega, da bi si država pred tem iz očes izdrla bruna lastne diskriminatorne sistemske ureditve in da bi resno naslovila množico strukturnih diskriminacij zaradi invalidnosti v vsakdanjem življenju.

Najslabša je tista politika, ki blaži le posledice in skuša ustvarjati lepšo sliko (videz), vzrokov za slabosti in zatečenega stanja pa sploh ne naslavlja. Oboje, vključevanje in nediskriminacija, gresta zato lahko le z roko v roki, ne pa eno mimo drugega. Vse pa je izgubljeno, če država (vključno z javnimi zavodi) z lastnim ravnanjem ne daje jasnega in nedvoumnega zgleda spoštovanja človekovih pravic. Kaj šele, če trdovratno ohranja lastne kršitve.

Kaj pomeni zakon o vključevanju oseb z invalidnostmi, če vztrajamo na globoko ponižujočih sistemih skrbništva in različnih oblik pravnih nesposobnosti (npr. invalid = neveljaven), če ljudi zaradi invalidnosti diskvalificiramo od političnega odločanja, možnosti sklepanja zakonske zveze, če se še vedno ohranja deloma segregiran ali nezadostno prilagojen sistem vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah, če je segregacija tako zelo prisotna na področju dela, če nimamo jasne strategije dezinstitucionalizacije, dostopnega sklada najemnih stanovanj za najbolj potrebne itd? Malo ali komaj kaj, le bedno uteho dostopa do socialnih pomoči in s tem klavrnega životarjenja ter odvisnosti od drugih.

Politika v službi lobijev in institucionalnih posrednikov

Država, ki z levo roko sama sistemsko grobo izključuje ali miži ob izključevanju drugih, z desno deli bonbončke in sprejema posebne politike pomoči, od katerih imajo največje koristi institucionalni posredniki, med njimi številne nevladne in invalidske organizacije. Za posameznike, ki jim je pomoč namenjena, ostanejo le drobtinice. Kako sprevrženo!

Spremembe v smeri vključevanja bodo možne šele, ko se bo spremenilo izključevalno okolje (odpravila diskriminatorna zakonodaja in prakse ter ko se bodo lahko odprto in javno naslavljali škodljivi izključevalni vzorci ravnanja ljudi). O tem se tako rekoč ne govori, saj se kritike skuša zadušiti z vsemi sredstvi, vse z namenom ohranjanja privilegijev interesnih skupin, ki se okoriščajo s sedanjim sistemom institucionalnega varstva.

Država, ki se doma o problemih oseb z invalidnostmi ne pogovarja ali to počne le s tistimi, ki jim daje privilegije, je na Odbor ZN za pravice oseb z invalidnostmi v Ženevo poslala številčno vladno delegacijo. Pred odborom je skušala ustvariti vtis, da ji je za osebe z invalidnostmi mar, doma pa reševanje invalidske problematike dobesedno blokira.

Ideja, da bomo namesto sebe in svojih lastnih napak raje »prilagodili« kar osebe z invalidnostmi (z usposabljanji, tehničnimi pripomočki, pomočmi, subvencioniranjem cene njihovega dela itd.) ali sprejeli kompenzacijske ukrepe za izravnavo krivic (nadomestila) je zato zares bolna, je simptom rakave bolezni diskriminacije in nespoštovanja človeškega dostojanstva vsakogar, predvsem pa ujetosti v koncepte socialnega varstva oz. lažne dobrodelnosti ter »socialnih« politik. Država in tisti, ki jo vodijo, seveda dobro vedo, da s tem načinom ne le vzdržujejo, ampak nemara celo poglabljajo začarani krog. Seveda ne brez razloga.

Sprašujemo se, ali odgovorni pri upravljanju države zelo očitno ne »pomagajo« zlasti sebi in kršiteljem pravic ljudi z invalidnostmi?


Opomba: Mnenje je bilo pripravljeno v sodelovanju z Društvom za osveščanje in varstvo – center antidiskriminacije.